sreda, 04. avgust 2010

Kumara Sachikaze



Kumara Sachikaze (cucumis sativus), ponovno hibrid, vendar me je premagal poseben izgled - enostavno sem jo morala imeti. Japonska sorta zraste v dolžino 25-40cm. Izgled je nekaj posebnega -temno zelena, tanka, pokrita s špičastimi izboklinami. Res lepa kumara. Naj vas "bodice" ne prestrašijo - mladih ni potrebno lupiti. Tudi okus in tekstura sta med boljšimi, semen je malo.



Imam samo 2 sadiki, ki rasteta na neprimernem mestu. Dovolj bo za nekaj kumaric in za seme. Me prav zanima, kakšna bo f2 generacija.

sreda, 28. julij 2010

Antilska kumarica



Antilsko kumarico (Cucumis anguria) gojimo tako kot njegovo sorodnico, navadno kumaro (cucumis sativus). Tvori 4-8 cm dolge zelene plodove, ki so prekriti s tako imenovanimi bodicami. Komarice obiramo in konzumiramo mlade - ni jih potrebno lupiti, saj je lupina z bodicami še mehka, zato pohrustamo kar celo. Okus mladih antilskih kumaric se ne razlikuje od ostalih običajnih kumar. Starejši plodovi postanejo grenki.

Obstaja več različnih sort antilskih kumaric (po angleško Gherkin). Najbolj poznani sta bodičasta sorta (West Indian) Burr in gladka sorta (brez bodic) Liso Calcuta.

četrtek, 22. julij 2010

Poletna bučka Zephyr



Zephyr (cucurbita pepo) je grmičasta, podolgovata sorta bučk z rahlo nagnjenim vratom, 2/3 rumene in 1/3 zelene barve, krasijo pa jo nežne, bele črte. Lupina je tanka in jo ni potrebno lupiti. Okus je odličen - sladkast in bogat, vendar nevsiljiv, rahlo spominja na oreščke. Prve plodove lahko oberemo po 54. dnevu od sejanja na prosto. Obiramo jih, ko dosežejo dolžino približno 15cm.

Je hibrid (označeni so z f1) med sorto Yellow crookneck (rumena zvita) in sorto, ki je križanec med Delicato in rumenim tipom Acorn (želodastih) buč. Delicata je odlična buča (zgodnja zimska buča) - predvsem je primerna za presno uživanje (zato menim, da ne sme manjkati na vrtu ljubiteljev surove zelenjave).

Tudi Zephyr bučka je odlična presna - v solati ali pa kar tako. Tole "nadbučko" priporočam vsem!

Skratka, bučka je lepa, dobra in produktivna. Še tisti f1 ji "skinemo", pa bo. Bomo videli, kakšna bo f2 generacija iz shranjenega semena. Zelo fajn bi bilo imet stabilizirano sorto.


sreda, 14. julij 2010

Bučevke v juliju


Kumara Richmond green, pred njo vijoličen stročji fižol (sejan konec junija), desno bučke Round french, spredaj pa muškatna buča Trombetta


Lubenica Cobb gem


Levo tajska melona, desno Tahitian butternut buča


Kačasta buča Trichosanthes cucumerina


Bučka romanesco


Bučka Round french


Bučka Zephyr


Kumara Long white


Antilska kumarica


Kumara Boston pickling


Kumara Poona Kheera - moški in ženski cvet


Kumara Ginsei, posejana v sredini junija


Kumara Owari Aodai, posejana prejšnji teden

sreda, 07. julij 2010

Tomatillo



Tomatillo (physalis ixocarpa), sorodnik paradižnika iz družine razhudnikovk, je zelo zanimiva rastlina enoletnica. V višino zraste do približno 1 metra. Rumeni cvetovi tvorijo plodove v simpatičnih lampijončkih, ki se posušijo in razprejo, ko je plod zrel. Okusa plodov ne morem primerjat z nobeno zelenjavo, ki jo običajno najdemo na slovenskih policah. Imajo posebno sadno aromo in je obenem sladek in kiselkast. Plodovi so zelo sočni in kompaktni.



Tomatillo gojimo podobno kot paradižnik kar se tiče časa in načina sejanja ter sajenja, le da mu ne odstranjujemo stranskih poganjkov, ampak pustimo, da nastane lep grmiček. Potrebna je tudi opora. Priporočeno je gojiti več sadik zaradi opraševanja.

Obstaja več sort tomatilla, ki se razlikujejo po barvi, okusu, velikosti... Lani sem gojila rumenega, vijoličnega in zelenega (Cisineros), letos pa samo sorto Cisineros (zaradi "racionalizacije").

Cis(i)neros tvori večje plodove od ostalih, saj v dolžino merijo tudi okrog 7 cm. Plodovi ostalih sort so namreč znatno manjši.

Plodove je najboljše uživati presne. Lahko jih jemo "kar tako", ali pa iz njih iztisnemo sok, ki je nadvse prijeten zaradi sladko-kislega razmerja in sadne arome. V Mehiki tomatillčke uporabljajo za pripravo značilne salse verde, seveda jih lahko pripravimo tudi v solati ali z avokadom v guacamole.






Brez njih ne bi bilo gnoja

Moje kobile, polnokrvne angležinje, ki živijo 365 dni na leto na svobodi. Iztrebke čez zimo odlagajo v odprti štali, drugače pa gnojijo pašnike. So bose (barefoot), saj ne marajo škodljivih podkev (še manj pa jih mara njihova lastnica) in se prehranjujejo čim bolj naravno - paša, seno, mineralno vitaminski dodatek za kraško področje in brez obdelanih, močnih krmnih mešanic, le lahko prebavljiva žita (cela) v zelo majhnih količinah, še to bolj občasno.






Manjkajo še 3 angleži drugega spola. ;)

nedelja, 30. maj 2010

Gojenje buč, lubenic, melon in kumar na konjskem gnoju

Nekaj let nazaj sem gnile buče odvrgla na prikolico s konjskim gnojem, ki smo ga odvažali na en kup. Aprila so iz kupa pokukali poganjki buč. Na istem kupu sem sejala buče še naslednji 2 leti, dokler ni postal premajhen, saj smo uležan gnoj uporabljali za gnojenje vrta in moje njivice. Konje imam sedaj večinoma v prosti reji, vendar se nekaj gnoja čez zimo le nabere. Lansko leto sem buče posejala kar na te neuležane kupe gnoja na pašniku in so dobro uspevale, saj konj ne mikajo.

To zimo smo kupe naredili večinoma na enem mestu, da ga lahko ogradimo (z elekrto vrvico).

Na kupih lepo uspevajo ne samo buče, ampak tudi lubenice, melone, kumare in bučke.

(Tahitian butternut)


(Charentais melona)


(levo White kumara, desno Antilska kumara, zadaj še kačasta buča, lubenice Crimson treat, melone Early siver line in bučke)

Na večje kupe sem posejala prostorsko bolj zahtevne vrste/sorte - dolgovrežne buče, na manjše kupe pa drobne sorte, kot npr. antilsko kumarico. Istih vrst (npr. buč) nisem sejala skupaj, ampak sem zraven sejala druge vrste (melone, lubenice, kumare), da vsaj delno zmanjšam možnost križanja. Kolikor bom utegnila, jih bom ročno opraševala.

Opažam, da bučevke veliko prej in boljše vzklijejo na kupih gnoja, kot pa v zemlji na vrtu.